Vprašanje bralke: Kako se srečevati z odvezanimi psi?

odpoklic

Danes je v moj nabiralnik priromalo vprašanje:

“Pozdravljeni!
Pišem vam kar na naslov, ki sem ga zasledila na spletni strani Happy doggy. Imam težave s psičko, pritlikavo šnavcerko, ki je sedaj stara dobri dve leti. Dobila sem jo, ko je bila stara 11 mesecev. Odkrito povedano, če bi vedela, da je tako plašna, je ne bi vzela, sem se pa teh njenih težav, ki izhajajo predvsem iz njene slabe socializacije ter nekaj slabih izkušenj dodobra zavedla šele pozneje. Psička je tudi po naravi zelo plašna. Ustraši se vsake nenadne kretnje ali zvoka. Na vsak dražljaj trzne, kot da bi imela zajca, ne psa. Rada je doma, se crklja, je živahna, zunaj pa je bolj ali manj ves čas napeta. A to mi ni njen največji problem. Največja težava je njen odnos do drugih psov. Boji se vseh – od čivave do doge. Reagira z renčanjem in laježem, če pa drug pes steče proti njej, s paničnim umikom. Naj povem, da je že večkrat doživela, da so jo napadli drugi psi. Zdi se mi, da pri drugih dobesedno izzove agresivnost. Poleg tega ima kar nekaj zdravstvenih težav (želodec, črevesje) in občutek imam, da ta kombinacija – bolan in živčen ter prestrašen pes druge prav vabi, da jo napadejo. Z njo sem že delala ob nasvetih kinologa, ki se ukvarja s problematičnimi psi, ki mi je svetoval, da naj bom z njo najprej oddaljena od drugih psov, postopoma pa naj to oddaljenost zmanjšujem, ter naj jo čim več hranim zunaj. Zaradi njenih težav s črevesjem je sedaj samo kuhano hrano, tako da hranjenje zunaj po malem skoraj odpade.
Poleg tega je sedaj v mestu, kjer živim, postalo moderno, imeti psa brez povodca. Tako da se vedno znova znajdem v situaciji, ko drug pes priteče proti naši psički, ta najprej izbruhne v lajež, če se ji tuj pes še bolj približa, začne panično vreščati in se mu umikati, jaz pa nemočno prosim lastnika, da naj pokliče svojega psa stran ter poslušam očitke, kaj težim, saj njihov pes pa res ni nevaren. Če srečamo psa, ki je na povodcu, reagira boj umirjeno, zarenči, 1x ali 2 x zalaja, če je pot ozka, se medve umaknemo, ukažem ji da sede ter da je pozorna name, in ne na psa ki gre mimo. Na tak način srečanje mine brez večjih stresov.

Prosila bi vas, da mi daste kakšen nasvet, kako naj reagiram ob srečanjih s spuščenimi psi (takim se , če je le mogoče, vedno izognem, a včasih je to nemogoče) in kako s psi, ki so na povodcih. Kajti očitno delam tudi jaz napake.

Najlepša hvala za odgovor.”
(objavljam z dovoljenjem avtorice, slika je simbolična)

Moje mnenje je, da je naša svoboda omejena s svobodo drugih (kar je tudi v ustavi, če se ne motim) in pa da moramo ravnati tako, da jemljemo v ozir tudi druge ljudi in pse.

Dokler človek sam ne izkusi življenja z reaktivnim psom, bodisi da ga je sam “naredil” in je pač z nevednostjo kaj zafrknil, ali je pes doživel slabo izkušnjo, ga je vzel iz zavetišča, ali pes pač tak je po naravi, kakorkoli… dokler enkrat nimaš takšnega psa, enostavno ne veš, kako je lahko težko. Ko ga imaš, pa začenjaš bolje študirati pse in se poglobiš v pasjo psihologijo. Ja, ti psi nas tudi ogromno naučijo! :)

Kaj pa ostali mislite?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Prijavite se na novičke o šolanju psov in pasji psihologiji!

Pridružite se nam na Facebooku!